Auf den Spuren der Soča-Front – Deadhead

[1/7]

Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Danes objavljam še zadnji del trilogije o rombonskem bojišču med prvo svetovno vojno. Nazadnje smo govorili o zadnjem italijanskem poskusu zasedbe Rombona septembra 1916. Od takrat se na Rombonu ni kaj veliko dogajalo razen občasnih spopadov patrulj, topniškega obstreljevanja in manjših napadov, katerih cilj je bil predvsem uničenje posameznih postojank ali zajetje sovražnih vojakov z namenom zasliševanja. V enem od takih napadov so 17. junija 1917 jurišni oddelki BHIR4 vdrli v italijanske položaje in zajeli 24 mož. Relativni mir na Rombonu in Čukli pa so skalili dogodki precej južneje, ki so privedli do najbolj znanega dogodka soške fronte, to je njenega preboja v 12. soški ofenzivi. Ena najbolj tragičnih epizod te bitke se je odvila prav na Rombonu in Čukli.

**Zvestoba v orožju**

Avstro-ogrska se je po 11. soški bitki znašla v nezavidljivem položaju. Italijani so zasedli zahodno polovico Banjške planote in Boroevićevo 5. armado privedli na rob zloma. Jasno je bilo, da cesarska in kraljeva armada ne bo zdržala še ene italijanske ofenzive. Ker sama ni zmogla izvesti protinapada, ki bi vsaj za nekaj časa odvrnil nevarnost, je za pomoč prosila Nemce. Skupaj so načrtovali ofenzivo, v okviru katere bi prebili italijansko fronto v zgornjem Posočju in sovražnika potisnili čez Tilment. V ta namen so oblikovali novo avstro-ogrsko-nemško 14. armado, katere območje odgovornosti se je raztezalo med Rombonom in Seli pri Volčah. Napad so si zamislili v dveh smereh. Glavna južna smer je potekala iz tolminskega mostišča v smeri proti Kobaridu. Pomožna severna smer pa je predvidevala preboj pri Bovcu, s čimer bi po sklenitvi klešč z južno skupino pri Kobaridu odrezali italijanske enote na Polovniku in v Krnskem pogorju.

Severni krak napada je pripadel avstro-ogrskemu I. korpusu generala Alfreda Kraussa, ki so ga sestavljale 3. (Edelweiss) divizija, 22. strelska divizija, 55. divizija in nemška 7. lovska divizija. 22. strelski diviziji so dodelili nalogo glavnega sunka skozi Bovško kotlino proti Žagi, čemur bi sledil vzpon na Stol. Da bi prodor po dolini uspel, pa je bilo potrebno sočasno napasti tudi okoliške vzpetine, da tamkajšnje enote ne bi mogle poseči v boj v dolini. 55. divizija je morala na levem krilu osvojiti dele Polovnika, Krasji vrh, Zaprikraj, Vršič in Vrata in se preko Drežniških Raven spustiti proti Kobaridu in Staremu selu. Na desnem krilu pa je morala 3. divizija očistiti območje Rombona in Kanina in po preboju do Žage nadaljevati pot po dolini Učje.

3. diviziji je poveljeval generalmajor Heinrich Wieden von Alpenbach. Tvorili sta jo dve brigadi. V prvem napadalnem ešalonu je bila 216. brigada, ki ji je poveljeval polkovnik August Spieß von Bracciaforte. Njen cilj je bil pregnati Italijane s Čukle, zasesti Plužno in sedlo Prevala ter pomagati sosednji 59. gorski brigadi pri zasedbi Nevejskega prevala. Glavnino brigade sta tvorila salzburški 59. pehotni polk »*Erzherzog Rainer*« (IR59), ki mu je poveljeval polkovnik Maximillian Lauer, in I. bataljon 4. polka tirolskih cesarskih lovcev (I/TKJ4), ki ga je vodil stotnik Emil Tartler. V rezervi je bila 217. brigada polkovnika Eduarda von Mollinaryja z linškim 14. pehotnim polkom in 3. polkom tirolskih cesarskih lovcev.

**Koncentracija napadalnih enot**

Enote 216. brigade so morale šele priti na Bovško, saj so se nahajale v Dolomitih. I/TKJ4 so tako umaknili s Pasubia. IR59 pa se je proti Posočju odpravil 8. septembra 1917 z Monte Cimone nad Arsierom, kjer se je boril že od maja 1916. Na Koroškem so »rainerji«, kot so po zavetniku polka imenovali pripadnike, prejeli gorsko opremo in se urili v gorskem bojevanju in jurišnih napadih. Ko se je bližal datum napada, so se podali proti Posočju. Pot jih je vodila preko Trbiža, Rablja, prelaza Predel in Loga pod Mangartom do vojaškega tabora v Pustini.

Enote so prihajale postopoma. Prvi je na Bovško prispel I. bataljon IR59 (I/IR59), ki se je 8. oktobra iz Pustine povzpel na koto 1313, ponoči pa na Rombon, saj je bil del poti podnevi viden Italijanom. 12. oktobra se je na Rombon povzpel II. bataljon IR59 (II/IR59). 13. oktobra mu je sledil I. bataljon TKJ4 (I/TKJ4), isti dan pa je polkovnik Spieß prevzel poveljstvo nad rombonskih odsekom. Do 15. oktobra so tako I/IR59, II/IR59 ter I/TKJ4 na položajih postopoma zamenjali pripadnike BHIR4, katere so premestili v 55. divizijo med Javorščkom in Krnom. Da Italijani ne bi opazili zamenjave, so morali rainerji zamenjati kape z bošnjaškimi fesi. Z njimi je ostal celo mujezin, ki je še naprej klical k molitvi. Kljub temu so Italijani po nemški govorici ugotovili, da so pred njimi Avstrijci in jih spraševali, zakaj so se spreobrnili v islam.

Kavern je bilo sicer dovolj za vse vojake, so bile pa marsikje brez notranje lesene stene, kar se je pokazalo med deževjem, ko je voda pronicala skozi številne razpoke. Sami položaji so bili solidno zgrajeni, a so jih marsikje ločevale prepadne stene. Odseki so bili tam povezani z vrvnimi in lesenimi lestvami. Rošada rezerv med bojem je bila tako vprašljiva. Tudi povezave med Mrtvaško glavo in sosednjimi odseki in zaledjem so bile pomanjkljive. Tehnična stotnija IR59 je v kratkem času, ki ji je bil na voljo do napada, naredila, kar se je dalo. Medtem so vojaki s pomočjo mul in seveda žičnice neumorno na goro prinašali strelivo in ostalo, kar so potrebovali za napad.

Avstrijci niso imeli sreče z vremenom. 10. oktobra je pričelo deževati, 17. oktobra pa snežiti. 20. oktobra je na Rombonu zapadlo kar meter snega. Takrat je celo žičnica začasno prenehala delovati, a so jo hitro ponovno usposobili. Temu je sledilo kratkotrajno izboljšanje vremena, ki je Avstrijcem omogočilo nastrelitev topništva.